Članki
LABORATORIJSKA DIAGNOSTIKA BOLEZNI PSOV
Pomen zgodnjega in sistematičnega odkrivanja bolezni v veterinarski medicini
Martin Kovše, dr.vet.med., VP Slovenj Gradec ©
Za potrditev diagnoze v veterinarski medicini pogosto ne zadostujeta zgolj podrobna anamneza in klinični pregled psa. Omenjena diagnostična koraka, še posebej izčrpen pogovor veterinarja z lastnikom psa, resda predstavljata neizpodbiten temelj vsakega veterinarsko-kliničnega procesa, hkrati pa tudi izhodišče, ki veterinarju omogoča kritičen premislek o nadaljnjem diagnostičnem postopku oziroma o potrebi po dodatnih laboratorijskih preiskavah, ki mu bodo olajšale postavitev diagnoze. Laboratorijske preiskave krvi, urina in ostalih telesnih tkiv, pa niso le dodana vrednost pri diagnostiki bolezni, temveč imajo tudi individualno velik pomen pri rednem kronološkem spremljanju vrednosti osnovnih fizioloških parametrov navidez zdravega organizma, za kar pa se v veterinarski medicini (na žalost) zaenkrat še (pre)redko uporabljajo.
Postavimo se v kožo popolnoma povprečnega človeka s popolnoma povprečno skrbjo in interesom za lastno zdravje, ki od prvega razreda osnovne šole in nato skozi vse nadaljnje faze izobraževalnega in zaposlitvenega procesa redno, v povprečju vsaki dve leti obiskuje sistematske, preventivne, morda tudi menedžerske in ostale, takšne in drugačne zdravstvene preglede, katerih namen je jasen: spremljanje razvoja, kontrola osnovnih kliničnih izvidov, zagotavljanje obveznih cepljenj, osveščanje o zdravem načinu življenja in – morda najpomembneje – zgodnje odkrivanje in po potrebi tudi zdravljenje morebitnih bolezni in anomalij. Kaj se na takšnih sistematskih pregledih počne, je znano: najprej obvezno tehtanje in merjenje višine, pogovor z zdravnikom in klinični pregled, nato pregled osnovne krvne slike, preiskave urina, po potrebi še obisk zobozdravnika itd. Vse z namenom zagotavljanja osnovnega osebnega in javnega zdravstvenega varstva v prijazni in socialni državi.
Če bi torej povprečnega psa postavili v vlogo povprečnega človeka in bi mu želeli zagotoviti primerljivo frekventno spremljanje zdravstvenega stanja, bi ga morali – glede na sorazmerno krajšo življenjsko dobo – na podoben sistematični pregled v veterinarsko ambulanto pripeljati približno vsakih 6 mesecev. Veterinarji, ki delamo na področju zdravstvenega varstva malih živali, spodbujamo lastnike psov, naj tak sistematični pregled opravijo vsaj enkrat letno, pri starejših in obolelih živalih pa po potrebi tudi bolj pogosto, saj je to nujno za spremljanje kvalitete življenja, napredovanja bolezni in učinkovitosti terapije. Nekateri odgovorni lastniki psov te nasvete upoštevajo, še vedno pa prevlada splošni vtis, da imetniki psov nekoliko podcenjujejo pomen preventivnih in kontrolnih obiskov pri veterinarju. Zavedati se je potrebno, da ima pozen obisk veterinarja zaradi dolgotrajne in napredujoče akutne ali kronične bolezni pogosto za posledico agresivnejšo terapijo (ki je pogosto povezana tudi z večjim obsegom možnih neželenih stranskih učinkov) in nemalokrat tudi slabšo prognozo bolezni. V Sloveniji je sicer za osnovno spremljanje zdravstvenega stanja psov delno poskrbljeno z obveznim rednim letnim cepljenjem psov proti steklini, v ceno katerega sta vključena tudi pregled psa in odprava črevesnih zajedavcev, velikokrat pa moramo lastnikom svetovati dodatne diagnostične preiskave. Razlogi, zaradi katerih so lastniki do takšnih preiskav zadržani, veterinarji pa se jih premalo poslužujemo, so vzajemni: na eni strani je lastnike psov zaradi svojstvenih predstav morda nekoliko strah finančnega vložka (čeprav so stroški laboratorijskih preiskav večinoma nižji od primerljivih storitev v humani medicini), čakanja na izvide in invazivnosti jemanja vzorca ter morebitne bolečine, ki jo bo morda njihov ljubljenček čutil pri posegu, na drugi strani pa morda tudi veterinarji svojim strankam ne zmoremo najbolje argumentirati potrebe po dodatnih laboratorijskih testih ter predstaviti njihove preprostosti in dostopnosti. Bolje opremljene ambulante za male živali namreč premorejo sodobno laboratorijsko opremo, ki omogoča delo z majhno količino neinvazivno in neboleče odvzetega vzorca, izjemno hitre rezultate in relativno cenovno dostopnost. V nadaljevanju bodo na kratko predstavljene bistvene laboratorijske preiskave, ki se jih veterinarji poslužujemo pri svojem delu s psi.
Preiskave krvi. Krvne ali hematološke preiskave so med najpogosteje opravljanimi laboratorijskimi preiskavami v veterinarski medicini. Psu se kri jemlje večinoma iz vene cephalice antebrachii na sprednjem delu podlahti, lahko pa tudi iz v. saphene na zadnji okočini ali iz vratne v. jugularis. Pred odvzemom krvi veterinar ali veterinarski pomočnik na mestu odvzema postriže dlako in mesto razkuži. Krvna slika ali hemogram je izvid koncentracije, razmerja in morfoloških značilnosti krvnih celic (eritrocitov, levkocitov in trombocitov) ter koncentracije hemoglobina. Ločimo rdečo krvno sliko, ki se nanaša na rdeče krvne celice oz. eritrocite in hemoglobin, ter belo krvno sliko, ki se nanaša na bele krvne celice oz. levkocite ali t.i. obrambne celice organizma. Diferencialna bela krvna slika prikaže razmerje med različnimi tipi levkocitov in na ta način služi pri kategorizaciji vnetnih procesov. S hemogramom se torej dokazuje predvsem anemijo (slabokrvnost), dehidracijo, vnetje in motnje v strjevanju krvi. Biokemijske preiskave krvi oz. seruma se uporabljajo za spremljanje funkcije posameznih organov, npr. jeter, ledvic in trebušne slinavke. V ta namen se v serumu določajo koncentracije nekaterih encimov (npr. alkalne fosfataze in alanin aminotransferaze), kreatinina, sečnine, beljakovin, bilirubina, glukoze itn. S plinsko analizo krvi ugotavljamo razmerje med elektroliti, plini ter acido-bazično ravnovesje v krvi. Izmed hormonskih krvnih testov se najpogosteje uporabljata določanje hormonov ščitnice (ob sumu na hipotiroidizem, ki velja za najpogostejše endokrino obolenje psov) in progesterona (za določanje optimalnega časa parjenja psice). Naj ne pozabimo niti na krvne alergijske teste, ki jih opravljajo specializirani laboratoriji v tujini, in na podlagi katerih lahko laboratoriji izdelajo tudi hiposenzibilizacijsko vakcino za specifično zdravljenje atopičnega dermatitisa pri psih. Že dolgo so na tržišču tudi hitri testi za določanje okužbe z nekaterimi infekcijskimi boleznimi, kot so npr. anaplazmoza, borelioza, erlihioza in dirofilarioza. V primeru, da bodo veterinarja zanimale morfološke značilnosti krvnih celic in potrditev suma na intracelularne zajedavce (npr. Babesia ) bo opravil tudi mikroskopski pregled krvnega razmaza. Najbolje je, da je pes odvzemom krvi tešč vsaj 8 ur, razen v primeru, da veterinar lastniku poda drugačna navodila.
Preiskave urina. Urin je odličen indikator številnih presnovnih in s tem tudi patoloških procesov v organizmu, zato spada analiza urina med najpomembnejše in najbolj nepogrešljive rutinske laboratorijske diagnostične metode tudi v veterinarski medicini. Nasploh se je razvoj laboratorijske medicine začel prav z analizo urina. Psu lahko naključni vzorec urina odvzame že sam lastnik, tako da ga na sprehodu, ko pes urinira, ujame v čisto (najbolje sterilno) posodo. Ujet urin je potrebno na preiskavo v veterinarsko ambulanto dostaviti najkasneje v roku ene ure, v nasprotnem primeru ga je potrebno hraniti v hladilniku, vendar ne dlje kot 24 ur. Zelo priporočljivo je torej, da lastnik psa vzorec urina prinese kar s seboj, ko pripelje psa na pregled v veterinarsko ambulanto, še posebej v primerih, ko sumi na težave s sečili (npr. krvav urin, boleče in pogosto uriniranje). Veterinar lahko sicer urin psu odvzame tudi z ročnim stiskanjem, kateterizacijo ali punkcijo sečnega mehurja. Urin veterinar v prvi fazi oceni organoleptično na podlagi barve in vonja. Normalen pasji urin je jantarno rumene barve in ima značilen kiselkast vonj. Na barvo in vonj urina vplivajo prehrana, nekatera zdravila in bolezenska stanja. Biokemijsko preiskavo urina se opravi s testnim trakom, s katerim se dokazuje prisotnost glukoze, ketonov, žolčnih barvil, nitritov, levkocitov in krvi v urinu. S testnim trakom se lahko določita tudi pH in specifična teža urina. Za zgodnje ugotavljanje ledvične odpovedi je pomembno tudi ugotavljanje razmerja med proteini in kreatininom v urinu. Z mikroskopskim pregledom urinskega sedimenta se določa prisotnost urinskih kristalov in cilindrov, epitelnih celic ter eritrocitov in levkocitov. Po potrebi se lahko veterinar odloči tudi za mikrobiološko preiskavo urina (identifikacija specifičnega povzročitelja vnetja sečil). Preiskave urina so preproste in hitre ter nepogrešljive pri diagnostiki metabolnih bolezni (npr. sladkorna bolezen), vnetja sečil in pri tipizaciji sečnih kamnov.
Citološke preiskave. Citološka preiskava je mikroskopka preiskava celic oz. tkiva, ki ga veterinar odvzame z namenom natančnejše determinacije patološkega ali fiziološkega procesa v organizmu psa. Rutinsko se najpogosteje uporablja citološka preiskava obarvanega razmaza brisa kože ali zunanjega sluhovoda, ki veterinarju pomaga pri tipizaciji narave in povzročitelja vnetnega procesa. Na podlagi tega, ali gre za primarno bakterijsko, glivično, kombinirano vnetje ali vnetje alergijske narave, predpiše tudi ustrezno lokalno ali sistemsko terapijo. Znana je tudi citološka preiskava nožničnega brisa pri psici z namenom določitve optimalnega časa parjenja na podlagi citoloških sprememb vaginalne sluznice v času gonitve. Vzorec spremenjenega tkiva (npr. vnetne ali tumorske spremembe na koži, v ustni votlini itd.) lahko veterinar odvzame s tankoigelno aspiracijsko biopsijo, vzorec pa pregleda sam ali ga pošlje na specialistično citološko preiskavo, s čimer se lahko določi narava patološkega procesa in postavi diagnoza.
Parazitološke preiskave. V primeru, da ima vaš pes težave zaradi driske, bruhanja, hujšanja ali zaostajanja v rasti, vam bo veterinar morda predlagal parazitološko preiskavo blata. Sicer velja pravilo, da preventivno zadostuje, če psu odpravljamo notranje zajedavce 3 do 4-krat letno, ob močnejših infestacijah s črevesnimi paraziti (glistami in trakuljami) pa takšen režim terapije ne zadostuje in je potrebna nekajdnevna terapija s primernimi zdravili. Na tržišču je veliko antiparazitikov, ki se med seboj razlikujejo po spektru delovanja, zato je najbolje, da se o njihovi uporabi posvetujete z veterinarjem. Veterinar se bo za parazitološko preiskavo odločil tudi v primeru suma na prisotnost kožnih zajedavcev, zlasti garjavcev oz. pršic (Sarcoptes, Demodex, Cheyletiella). V tem primeru bo z roba spremembe odvzel kožni ostružek in ga mikroskopsko pregledal.
Večina omenjenih laboratorijskih postopkov, vključno z odvzemom vzorcev za analizo, je enostavnih in na voljo pri osebnem veterinarju. Tudi v veterinarski medicini je ključnega pomena zgodnje odkrivanje bolezni, kar še posebej velja za bolezni srca in ožilja, debelost, bolezni ledvic, presnovne in hormonske bolezni in rakasta obolenja. Veterinarska medicina tako kot vsaka znanost napreduje, po eni strani teži h kompleksnosti in interdisciplinarnosti, po drugi strani pa so prav kompleksnost, inovativnost in širina diagnostičnih možnosti tisti dejavniki, ki tako veterinarju kot lastniku psa olajšajo pot do diagnoze in optimalne terapije. In kar je najpomembneje – tisti, ki na račun tega največ pridobijo, so zagotovo psi. Veterinarjeva strokovna dolžnost je, da se na podlagi izčrpne anamneze in kliničnega pregleda psa racionalno odloči, katere dodatne diagnostične postopke bo lastniku predlagal, etična obveza odgovornega lastnika psa pa bi morala biti, da tudi psu, ki mu na prvi pogled nič ne manjka, občasno privošči kak menedžerski veterinarski pregled.
Na VP Slovenj Gradec imamo za laboratorijsko diagnostiko krvi in urina na voljo sodobno diagnostično opremo IDEXX VetLab® Station, v primeru specialnih seroloških in patohistoloških preiskav pa sodelujemo s priznanimi veterinarskimi laboratoriji v tujini.
Za naročila in dodatne informacije glede pregledov vaših hišnih ljubljencev pokličite na
02 88 12 302.
© VP Slovenj Gradec 2010-17 | oblikovanje www.28vitamin.com | izvedba www.vegatop.si