Članki
Martin Kovše, dr.vet.med.
... in zakaj je pomembno cepljenje proti navidez nepomembnim boleznim?
O koristnosti, zakonski obveznosti in dejanski učinkovitosti cepljenja pri ljudeh je v zadnjem času veliko govora in vse pogosteje se na nasprotnih bregovih znajdejo zagovorniki in nasprotniki obveznega cepljenja, tega najbolj preizkušenega načina množične družbene profilakse pred nalezljivimi boleznimi. Poglejmo pa, kako je s cepljenjem pri naših domačih ljubljenčkih in ali se lahko morda iz tega naučimo kaj pomembnega o cepljenju nasploh...
V Sloveniji je še vedno edino zakonsko določeno obvezno cepljenje za pse tisto proti steklini. Psa je potrebno prvič cepiti proti steklini najkasneje pri starosti 16 tednov, sledita še dve revakcinaciji v razmiku največ 12 mesecev, nato pa je potrebno cepljenje vsako 3. leto. Ob tem je smiselno opozoriti vse lastnike psov, naj upoštevajo datum naslednjega cepljenja, ki jim ga je ob zadnjem cepljenju v potni list vpisal veterinar in ga naj ne zamudijo, saj se vsako zamujeno cepljenje šteje kot prvo. Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin z letošnjim letom o datumu naslednjega cepljenja ne obvešča več lastnikov psov neposredno, zato velja poziv lastnikom, da v potnem listu psa ali pri svojem veterinarju sami preverijo, kdaj morajo psa naslednjič cepiti.
Lani je bila Slovenija s strani Mednarodne organizacije za zdravje živali (OIE) uradno deklarirana kot država, prosta stekline. Zadnji primer potrjene stekline pri lisicah sega v leto 2013, pri ljudeh pa v leto 1950. Zakaj je torej pomembno cepljenje proti tako rekoč izkoreninjeni bolezni? Steklina je ena najbolj nevarnih kužnih bolezni, ki se vedno konča s smrtjo. Z obveznim cepljenjem lisic in psov tako ne skrbimo zgolj za zdravje živali, ampak za zdravje celotne družbe. Učinkovitost in koristnost cepljenja se kaže v dejstvu, da smo s sistematskim cepljenjem živali to smrtno nevarno zoonozo iz države izkoreninili, za vzdrževanje pridobljenega statusa pa je potrebno vzdrževati tudi visok, vsaj 95-odstotni delež precepljenosti, zato je cepljenje obvezno tudi v bodoče. Kaj se lahko zgodi, ko nivo precepljenosti kritične populacije pade pod varno mejo, se lahko naučimo iz nedavne epidemije ošpic v sosednji Italiji. Zavedati se moramo, da živimo v hitro spreminjajočem se globalnem prostoru, kjer so poskusi nelegalnih transportov živali iz kužnih območij relativno pogosti, prav tako pa mejimo na republiko Hrvaško, ki je še daleč od tega, da bi steklino iz države izkoreninila. Možnost ponovnega vnosa bolezni v državo je torej objektivno povsem verjetna. Nezanemarljiv je podatek, da na svetu še zmeraj vsako leto zaradi stekline umre več kot 50.000 ljudi, v 99 odstotkih pa je za smrt ljudi zaradi stekline kriv ugriz psa.
Pse lahko s cepljenjem zaščitimo tudi proti nekaterim ostalim kužnim boleznim: parvovirozi, pasji kugi, leptospirozi, hepatitisu in parainfluenci, pa tudi proti boreliozi, mikrosporiji in herpes virusu. Primer parvoviroze in pasje kuge je podoben kot primer stekline: pred desetletji je bil pojav teh bolezni pri psih skoraj nekaj vsakdanjega, danes pa je prej izjema kot pravilo, kljub temu pa je cepljenje seveda zelo priporočljivo. Prvo cepljenje proti kužnim boleznim se pri mladičih izvede med 6. in 8. tednom starosti.
Pri mačkah cepljenje proti steklini ni obvezno (izjema so mačke, ki z lastniki potujejo v tujino), zelo priporočljivo pa je cepljenje mačk proti nalezljivim boleznim: mačji kugi, rinotraheitisu, kalicivirozi in mačji levkozi ter tudi proti mikrosporiji. Veterinarji v praksi opažamo, da se lastniki mačk žal relativno redko odločajo za zaščito svojih živali s cepljenjem, zagotovo pa bi s cepljenjem v dobršni meri ublažili običajne sezonske izbruhe omenjenih bolezni.
Veterinarji seveda pogosto naletimo na lastnike živali, ki so zaskrbljeni nad morebitnimi stranskimi učinki cepljenja. Ti so seveda možni (kot pri vsakem zdravilu), a izjemno redki. Pogoj je seveda, da je žival ob cepljenju zdrava. Dokazano je, da se anafilaktične rekcije po cepljenjih pojavijo v približno 0,01 odstotkih primerov. Nekoliko slabše počutje dan ali dva po cepljenju ter bolečina na mestu cepljenja sta razmeroma pogosta, a normalna stranska pojava.
Iz zgodovine se lahko naučimo, da je cepljenje zagotovo eden večjih izumov medicine in človeštva nasploh. Moderna civilizacija se lahko za svojo razvitost brez slabe vesti v veliki meri zahvali tudi uvedbi cepljenja. Žal je človeštvo v svoji naravi pogosto tako avtodestruktivno, da bi najraje razvrednotilo vse, kar je v preteklosti dobrega ustvarilo. Zato je toliko bolj pomembno, da na vsako cepljenje proti katerikoli kužni bolezni iz vidika preventive gledamo kot na razumno in družbeno odgovorno dejanje, ne pa kot na nujno zlo.
Martin Kovše, dr.vet.med. (za Večer Koroška)
Katere nevarnosti pretijo psom poleti?
Ljudje vroče poletje večinoma povezujemo s časom dopustov in sprostitve v naravi ter z uživanjem v dolgih toplih dneh. Nekoliko drugače pa na to gledajo naši najbolj zvesti štirinožni prijatelji... Za marsikaterega psa se zna poletje in z njim povezana vročina prevesiti v pravo nočno moro. Psi namreč visoke temperature prenašajo bistveno slabše kot ljudje. Razlog tiči v dejstvu, da psi svoje telesne temperature ne morejo uravnavati (se hladiti) z znojenjem kot ljudje (žlez znojnic pravzaprav niti nimajo, razen na šapah med prsti), ampak to poleti počnejo predvsem s hitrim dihanjem (sopenjem) in posledičnim izparevanjem sline.
Bistvenega pomena za pasjo varnost poleti je, da jim zagotovimo senčno, zračno in ne pretirano vlažno okolje ter jih ne izpostavljamo neposredni visoki vročini, prav tako pa se poleti tudi povečajo potrebe psov po sveži pitni vodi, zato jo morajo imeti v zadostni količini vedno na razpolago. Če je psu vroče, se ne umakne vedno samoiniciativno na hladno, kot nekateri zmotno mislijo. Za to moramo poskrbeti mi kot skrbniki. Največjo nevarnost poleti predstavljajo vroči, zaprti, slabo prezračeni prostori, kot je npr. notranjost avtomobila. Zaščitniki živali vedno znova ponavljamo, naj se poleti v nobenem primeru psa ne pušča samega v avtu, ne glede na to, ali je avto postavljen v senci in ali so okna delno odprta. Temperatura v notranjosti parkiranega avtomobila lahko poleti izjemno hitro naraste na več kot 50 stopinj Celzija, kar je za psa smrtno nevarno. Ko odpovejo kompezacijski mehanizmi ohlajanja organizma in telesna temperatura naraste krepko čez 40 stopinj Celzija, pride do pregretja telesa ali hipertermije, ketere najbolj drastična oblika je toplotni udar.
Najpogostejši simptomi toplotnega udara so izrazito hitro in glasno sopenje, slinjenje, dehidracija, povišana telesna temperatura, nervoza, krči, omotičnost, pordečele sluznice, šok, bruhanje (tudi krvavo) in driska, akutna ledvična in jetrna odpoved. V skrajnem primeru zaradi odpovedi vitalnih organov nastopita koma in smrt. Pomembno je, da lastnik hitro prepozna znake toplotnega udara in psa nemudoma umakne na hladno ter mu poišče nujno veterinarsko oskrbo. K toplotnemu udaru so najbolj nagnjeni oslabeli, starejši in bolni psi ter psi t.i. kratkogobčnih pasem (mopsi, buldogi, pekinčani, ši-cuji, kavalirji ipd.), ki se zaradi zožanih dihalnih poti težje ohlajajo s sopenjem, zato velja pri njih v poletnih mesecih še večja previdnost. Poleti peljemo pse na daljši sprehod zgodaj zjutraj in pozno zvečer, podnevi pa se izogibamo večjim naporom in psu omogočimo dovolj počitka v senci.
Poleti psom pretijo tudi nekatere druge nevarnosti, kot so piki insektov in posledične alergijske reakcije ter ugrizi kač. Če se le da, se s psom izognemo hoji in teku po razgretem asfaltu, saj si lahko na ta način huje poškoduje blazinice. Vsekakor je prav, da poleti upoštevamo naslednje pravilo: Če je vroče nam, je našemu psu še bolj! Omogočimo mu, da bo poleti tudi on brezskrbno užival!
Martin Kovše, dr.vet.med. (za Večer Koroška)
Ustna higiena psov je tema, ki se še danes marsikateremu lastniku psa zdi nepomembna in zanemarljiva. Veterinarji namreč še zmeraj pogosto naletimo na uveljavljen mit, da psom zob ni potrebno čistiti, saj za to poskrbijo sami z žvečenjem (ustrezne) hrane. To seveda ne drži popolnoma. Bolezni zob in obzobnih tkiv so namreč med najpogostejšimi težavami psov, s katerimi se veterinarji srečujemo. Pojavljajo se že pri mladih psi, za nameček pa pogosto dolgo ostanejo neopažene, saj lastniki večinoma najprej zaznajo neprijeten zadah iz pasjih ust, ki se praviloma pojavi, ko je bolezen že napredovala.
Vprašamo se lahko le, kako bi naši zobje izgledali, če ne bi redno skrbeli za ustno higieno in obiskovali zobozdravnika... Mehke zobne obloge, ki se na zobeh nabirajo po vsakem obroku hrane, so idealen medij za razvoj bakterij, v stiku s slino pa tudi hitro mineralizirajo in postanejo trde. Sčasoma je takih oblog vse več, obzobna tkiva pa se na nalaganje oblog odzovejo z vnetjem, ki se kaže z otečenimi dlesnimi in bolečino. Vnetju obzobnih tkiv pravimo tudi parodontalna bolezen, ki je najpogostejša bolezen ustne votline tako pri psih kot ljudeh ter najpogostejša kronična bolezen, povezana z bakterijsko infekcijo nasploh. Izguba zoba je pogosta skrajna posledica parodontalne bolezni. K njenemu razvoju pripomorejo različni dejavniki: pasemska (pogostejša je pri manjših pasmah psov) in genetska predispozicija, starost, prehrana, (ne)ustrezna zobna higiena in siceršnje zdravstveno stanje psa. Parodontalni bolezni z razlogom pravimo tudi tihi ubijalec. Zaradi vdora bakterij iz ustne votline v krvni obtok se v kombinaciji s parodontozo pogosto posledično pojavljajo tudi bolezni srca in ožilja, jeter in ledvic. To je tudi razlog, zaradi katerega vsekakor ne smemo zanemarjati redne ustne higiene tudi pri psih.
Mehke zobne obloge je psom priporočljivo čistiti vsakodnevno z mehko zobno ščetko ali naprstno krtačko, pri čemer si lahko pomagamo tudi s posebno pasjo encimsko zobno pasto. Najbolje je, da na čiščenje zob psa navajamo že kot mladička, saj nam bo kasneje pri tem marsikaj olajšano. Pomembno je tudi, da psu občasno ali vsakodnevno ponudimo obrok surovega mesa, lahko tudi surove kosti, saj na ta način spodbujamo žvečenje in mehansko čiščenje zobnih oblog. Trde zobne obloge lahko psu ultrazvočno odstrani samo veterinar, ob tem pa je potrebno poudariti, da se lahko temeljit stomatološki pregled in strokovno opravljen stomatološki poseg pri psu opravi izključno v splošni anesteziji. Prav slednje je pogosto eden od razlogov, da so lastniki psov do veterinarskih stomatoloških posegov skeptični. Vsekakor pa moramo vedeti, da za zdravje psa neprimerno več tvegamo z odlašanjem nujno potrebnega stomatološkega posega kot pa s privolitvijo v poseg v splošni anesteziji. Kako pogosto je treba opravljati stomatološke posege, je pogosto individualno pogojeno, praviloma pa bi jih pri vsakem psu v povprečju morali opraviti vsaj vsako drugo leto. Redna in pravilna ustna higiena je namreč tudi pri psih vir življenjskega nasmeha in pogoj za dosego častitljive starosti.
Martin Kovše, dr.vet.med. (za Večer Koroška)
Zapuščene živali - osredotočili se bomo predvsem na zapuščene pse in mačke - so pereča in kompleksna težava, s katero se veterinarji pri svojem delu malodane vsakodnevno srečujemo. Pa bi lahko bilo drugače? Vsekakor. Poglejmo nekatere vzvode tega problema. V Sloveniji je za vse pse, skotene po letu 2002, obvezna označitev z mikročipom in vpis v centralni register psov. Vsak pes mora biti čipiran najkasneje ob prvem cepljenju proti steklini, torej med 3. in 4. mesecem starosti. Označevanje živali z mikročipom je pomembno zaradi lažje sledljivosti podatkov o cepljenju in lastništvu pri komercialnih in nekomercialnih premikih živali. V praksi zapuščenih živali to pomeni, da bo izgubljen pes, ki mu bo veterinar lahko odčital številko mikročipa in posledično identificiral lastnika, hitro nazaj doma, medtem ko bo nečipiran pes bistveno težje pristal pri svojih lastnikih. V primerih nečipiranih izgubljenih živali se poslužujemo objavam v javnih medijih in na socialnih omrežjih, ki pa ne obrodijo vedno sadov. Pogoj za identifikacijo izgubljenega psa je, da najditelj o tem obvesti pristojno občino, veterinarsko organizacijo ali zavetišče, tam pa na podlagi odčitanega čipa identificirajo lastnika. Žal seveda na podlagi mikročipa izgubljenega psa ni mogoče neposredno locirati, kot nekateri lastniki zmotno pričakujejo. Obveznemu čipiranju psov navkljub pa žal ugotavljamo, da je med izgubljenimi psi še vedno skoraj vsak peti pes nečipiran, kar je zaskrbljujoče, hkrati pa to dejstvo nakazuje tudi na srž problema zapuščenih živali, to pa je vsekakor neodgovorno lastništvo.
In če se situacija glede zapuščenih psov morda vsakoletno le nekoliko umirja, pa problematiki zapuščenih mačk ni videti konca... Čipiranje mačk ni po zakonu obvezno (razen v primeru potovanja v drugo državo), je pa vsekakor priporočljivo, še vedno pa se za to odločajo le maloštevilni lastniki mačk. Cena čipiranja, izdaje potnega lista in vpisa v centralni register je za živali v Sloveniji regulirano enotna in trenutno znaša 29,90 eur, kar je zagotovo dostopno veliki večini lastnikov živali. Če pustimo označevanje živali ob strani, pa v primeru zapuščenih mačk hitro naletimo na osnovno težavo, ki bi morala biti večna osrednja vrednota vsakega odgovornega lastništva živali, to pa je skrb za preprečevanje nezaželenega in prekomernega razmnoževanja prostoživečih mačk. V praksi to izvajamo s sterilizacijami in kastracijami. Oboje sta kirurška posega, ki se izvajata v splošni anesteziji in ju opravi doktor veterinarske medicine, zato tako kot vsaka strokovno opravljena storitev nosita svojo ceno in le-ta nikakor ne more biti predmet očitkov o pretiranosti ali izgovorov lastnikov, da se zaradi tega ne odločijo za poseg. Sterilizacija in kastracija lastniških živali ter z njima povezani stroški so dejstva, o katerih je potrebno odgovorno in racionalno premisliti pred nakupom ali posvojitvijo živali. Kdor si namreč ne more privoščiti enkratnega stroška sterilizacije ali kastracije živali, si bo realno zelo težko privoščil, da bo za to isto žival 15 ali 20 let odgovorno skrbel, jo hranil in ji nudil osnovno veterinarsko oskrbo. Pri svojem delu pa se pogosto srečujemo tudi s primeri, ko so lastniki za žival pripravljeni storiti več kot zase in so za zdravje svojega psa ali mačke pripravljeni odšteti zadnji evro iz denarnice ali se odreči dobrinam, ki so za sodobno potrošniško družbo nekaj vsakdanjega. To je tudi dokaz, da je realizacija odgovornega lastništva živali močno odvisno od individualne relativizacije pomembnosti vrednot, ki si jih kot družba postavljamo. V času pomanjkanja dobrin se je pogosto potrebno čemu odreči na račun nečesa drugega. In kot družba si bi morali prizadevati, da zaradi tega ne bo trpelo zdravje šibkejših živali.
Poglejmo še, kaj glede zapuščenih živali pravi naša zakonodaja. Zakon o zaščiti živali določa, da se zapuščenim živalim zagotovi pomoč, oskrba in namestitev v zavetišču. Zagotovitev zavetišča je lokalna zadeva javnega pomena, ki se izvršuje kot javna služba, pri čemer mora biti na vsakih 800 registriranih psov v občini zagotovljeno eno mesto v zavetišču... Vse lepo in prav, toda Koroška je glede tega specifična regija, saj ne premore niti enega zavetišča za zapuščene živali, najbližje zavetišče pa je v Dramljah pri Celju. Na koga se torej obrniti v primeru najdbe zapuščene živali? Pravilnik o zaščiti hišnih živali določa, da mora najditelj živali najpozneje v roku 24 ur najdbo živali prijaviti najbližjemu zavetišču za zapuščene živali ali pristojni veterinarski organizaciji, še najbolj primerno pa je, da najprej obvesti pristojno občino, v kateri je bila žival najdena. V primeru najdbe zaščitenih ali prostoživečih vrst živali je potrebno upoštevati določbe predpisov, ki urejajo varstvo prostoživečih vrst živali (v tem primeru se obvesti pristojno lovsko družino ali azil za ogrožene divje in eksotične živali). In kakšna je pri tem vloga veterinarjev? Zakon določa, da mora veterinar zapuščenim bolnim in poškodovanim živalim nuditi potrebno nujno veterinarsko pomoč, neozdravljivo bolnim ali poškodovanim, težko prizadetim in poginjajočim zapuščenim živalim pa mora zagotoviti takojšnjo evtanazijo. Večinoma se seveda ne konča zgolj z osnovno oskrbo, ampak zapuščenim živalim po svojih najboljših močeh in zmožnostih nudimo celovito oskrbo, kakršno si zaslužijo. Na Koroškem imamo na srečo tudi zelo aktivno društvo proti mučenju živali, ki s svojimi člani - prostovoljci opravi ogromno dela na področju zaščite in oskrbe zapuščenih živali predvsem v trenutkih, ko zakon in logika pragmatičnega človeškega uma odpovesta, kar pa ni redko. V sodelovanju z društvom in nekaterimi koroškimi občinami tako na Veterinarski postaji Slovenj Gradec skrbimo, da ostaja problematika zapuščenih živali na Koroškem vsaj na videz obvladljiva. Pogosto slišimo, da je problem zapuščenih živali na Koroškem izrazitejši zaradi odsotnosti zavetišča, kar je delno tudi res, saj breme oskrbe zapuščenih živali pade na prostovoljce in veterinarje, ki primarno niti niso pristojni za oskrbo in namestitev zapuščenih živali. Toda hkrati se moramo zavedati, da tudi samo zavetišče problema ne bo rešilo. Ljubezen do živali nas čustveno bogati, samo od tega pa se žal ne da živeti. Ne zadostuje, da zavetišče imamo, potrebno ga je vzdrževati in financirati na daljši rok. Največ pa bomo v korist živali naredili, če se problema zapuščenih živali lotimo sistemsko in konstruktivno. Zavedati se moramo, da ga ne bomo odpravili izključno z zavetiščem ali z dostopnostjo veterinarskih storitev, pač pa predvsem z resno diskusijo in ozaveščanjem ljudi o principih odgovornega lastništva živali. Sezona zavrženih „nikogaršnjih“ mačjih mladičev je namreč pred vrati... Kdo bo prevzel odgovornost?
Martin Kovše, dr.vet.med. (za Večer Koroška)
Redno zatiranje kožnih in črevesnih zajedavcev je pomembno tako za zdravje naših hišnih ljubljenčkov kot posredno tudi nas samih.
Pomlad je čas prebujanja narave, ki pa poleg vsega lepega prinese tudi nekatere nadloge. Za naše pse in mačke to pomeni predvsem pojav klopov in z njimi povezanih bolezni. Tako kot pri nas tudi pri psih klopi prenašajo povzročitelje nevarnih sistemskih bolezni, med drugim borelioze, anaplazmoze in babezioze. Koroška je glede stopnje okuženosti klopov med bolj izpostavljenimi regijami v Sloveniji. Redna in učinkovita zaščita pred kožnimi zajedavci je zato ključnega pomena za preprečevanje teh bolezni.
Klopi se psov zelo radi oprijemajo, saj se jih večina nahaja v travi in grmičevju na obronkih gozdov, to pa je seveda pogosto mesto za igro in sprehode, pasja dlaka pa je hkrati „idealno“sredstvo za oprijemanje teh nadležnih parazitov. Lastniki klopa na psu običajno opazijo relativno pozno, ko je že velik in poln krvi gostitelja, to pa tudi poveča tveganje za prenos kužne bolezni. Klopa psu pravilno in brez komplikacij odstranimo tako, da ga s posebno pinceto primemo čim bližje koži, nato pa ga zavrtimo v nasprotni smeri urnega kazalca. Pri tem nikakor ne smemo klopa predhodno mazati ali oljiti, kot nekateri zmotno mislijo.
Klopi seveda niso edini zajedavci, ki pretijo pasji koži in zdravju. Bolhe so namreč še zmeraj najpogostejši povzročitelji kožnih težav in srbenja pri psih in mačkah, pa še veliko bolj „trdovratne“ za odpravljanje so. Lastniki pogosto živijo v prepričanju, da njihov ljubljenček nima bolh, ker na njem niso opazili niti ene same. Težava je v tem, da velika večina bolšje populacije ne živi in se razmnožuje na živali, temveč v njenem okolju (stanovanje, pasja uta td.), razvojne oblike pa v okolju lahko preživijo tudi nekaj mesecev. Če v pasji ali mačji gosti dlaki ne opazimo žive odrasle bolhe, torej še ne pomeni, da bolh dejansko ni. Vsekakor moramo na bolhe posumiti ob vsakem pojavu zmernega do močnega srbenja in se vprašati, kdaj smo svojemu štirinožnemu prijatelju nazadnje privoščili kak pošten antiparazitik. Zelo pogosta napaka pri odpravljanju bolh je tudi ta, da ima lastnik pri hiši več živali, bolhe pa zatira samo pri tisti, pri kateri jih je slučajno opazil. Če opazimo bolho na enem psu, je skoraj zagotovo, da jo bomo našli tudi na drugem psu ali muci, dihurju ali kuncu – če živijo v istem okolju. Zato je zatiranje bolh obvezno pri vseh živalih, ki živijo pod isto streho ali so redno v stiku! Bolhe pa niso samo povzročitelji hudih alergijskih dermatitisov, ampak so tudi vmesni gostitelji pasje trakulje, ki je nevarna tudi za človeka, zato morebitne okužbe z bolhami ne gre podcenjevati, njihovo zatiranje je generalnega pomena za zdravje vseh nas.
Na voljo je ogromno veterinarskih preparatov za odganjanje in zatiranje klopov in bolh: ovratnice, kapljice za kožni nanos in tablete oziroma priboljški. Med seboj se razlikujejo glede na spekter (večina jih hkrati učinkuje proti bolham in klopom, nekateri pa tudi proti garjam in črevesnim zajedavcem) in čas delovanja (od nekaj tednov do mesecev), posledično pa je tudi cenovni razpon vseh izdelkov zelo širok. Lasnikom psov in mačk vsekakor priporočamo, da se pred uporabo teh preparatov posvetujejo z veterinarjem, ki jim bo pomagal pri optimalni rešitvi za njihovega ljubljenčka.
Martin Kovše, dr.vet.med., VP Slovenj Gradec (za Večer Koroška)
V zadnjih dneh smo bili končno priča res pravim zimskim razmeram in nizkim temperaturam, ki jih zaradi sorazmerno toplih zim v zadnjem času niti nismo več vajeni. Kako pa so na zimske razmere pripravljeni in kako jih doživljajo naši štirinožni prijatelji? Veterinarji z Veterinarske postaje Slovenj Gradec pravijo, da so ljudje sicer vse bolj ozaveščeni glede ustrezne oskrbe živali pozimi, vendar se žal še vedno pojavljajo primeri, ko v oskrbo sprejmejo hudo podhlajenega psa, ki je obolel na mrazu preživel zadnjih nekaj noči. Žal pa je zagotovo tudi kar nekaj primerov, ko pes ustrezne veterinarske oskrbe niti ne dočaka in mrazu podleže.
Lastnike psov pogosto zanima, kdaj je za psa premrzlo, ali ga lahko imajo zunaj, ali ga morajo obleči in zaščititi in podobno... Odgovor na to vprašanje seveda ni enostaven in en sam. Kako pes občuti mraz, je odvisno predvsem od treh dejavnikov: pasme (in posledično odlakanosti), starosti in splošnega zdravstvenega stanja oz. telesne kondicije psa. Tako kot bo čivavo ali hrta pozimi neprimerno bolj zeblo kot samojeda ali aljaškega malamuta, tako bo tudi starejši pes, ki mu pešajo ledvice ali srce, pozimi bistveno bolj ogrožen kot čil in zdrav pasji pubertetnik. Ni zanemarljiv podatek, da v zimskem času število odjav psov iz centralnega registra zaradi pogina ali evtanazije naraste, podobno kot v poletnem vročinskem valu. Osnovni napotek lastnikom pri tem je vsekakor, da je potrebno psa na ekstremne vremenske razmere dobro pripraviti, te priprave pa zajemajo kvalitetno in količinsko zadostno prehrano, redno menjavanje pitne vodne (pri psih, ki živijo zunaj, namreč hitro zamrzne), primerno toplo zavetje, kamor se pes lahko umakne pred mrazom ali nevihto ter redne preventivne veterinarske preglede, ki jih na Veterinarski postaji Slovenj Gradec opravljajo in priporočajo vsaj dvakrat letno, saj se le na ta način lahko zagotovi zgodnje odkrivanje in učinkovito zdravljenje skritih bolezni.
Morda si ne bi mislili, toda v zimskem času psom pogosto preti še ena diametralno nasprotna nevarnost, ki jo pogosto v smislu dobrega počutja hote ali nehote zanemarimo ali spregledamo – pretirano ogrevanje prostorov. Ljudje v strahu pred ekstremnimi temperaturami pogosto težimo k ekstremnim rešitvam – in tako kot poleti pogosto radi pretiravamo z uporabo klimatskih naprav, tudi pozimi ni nič drugače z ogrevanjem. Ko veterinarji lastnike živali povprašajo, ali imajo doma zelo toplo, jih večina rutinirano odgovori pritrdilno. Zavedati se je potrebno, da s pretiranim ogrevanjem in posledičnim razvlaževanjem prostorov naredimo sebi in živalim, predvsem pa naši in pasji koži medvedjo uslugo. Topel in suh zrak doma in nadpovprečno visoka temperaturna nihanja glede na zunanje temperature negativno vplivajo na kvaliteto kože in dlake, ki enostavno ne ve, kako naj se na kaotične razmere prilagodi. Zato se veterinarji pri delu z malimi živalmi, ki bivajo z lastniki v stanovanjih, tudi v zimskem času relativno pogosto srečujejo s kožnimi težavami: srbenjem, prhljajem, suho kožo...
Tako kot vedno je tudi v tem primeru pomembno ujeti pravo mero ravnovesja. Ko zebe nas, zagotovo vsaj malo zebe tudi psa. In za to moramo nekaj ukreniti, pri tem pa ohraniti zdravo mero razuma.
Alotriofagija in ileus v povezavi z eksokrino insuficienco trebušne slinavke in preobčutljivostjo na hrano pri psih
Martin Kovše, dr.vet.med., VP Slovenj Gradec ©
Ileus je bolezensko stanje v trebušni votlini živali, kjer nastane funkcionalna obstrukcija črevesja oziroma nesposobnost črevesne peristaltike. Obstrukcijski ileus je pogosto obolenje psov, ki ga največkrat povzroči zaužitje tujka in zaustavitev le-tega v prebavnem traktu, kar ima za posledico delno ali popolno obstrukcijo črevesnega lumna. Ileus lahko prizadene funkcijo želodca in oslabi črevesno peristaltiko, pri čemer izostane progresivno gibanje vsebine, tekočine in plinov. Nastane akumulacija vsebine in razvoj različnih stopenj dilatacije. Klinični znaki, ki najpogosteje spremljajo obstrukcijski ileus, so bruhanje, anoreksija, dehidracija, napet trebuh in odsotnost defekacije. Obstrukcijski ileus diagnosticiramo na podlagi anamneze, kliničnega pregleda, rentgenskega in ultrazvočnega pregleda trebuha ter s pomočjo endoskopije. Tujke iz želodca lahko odstranimo s kirurškim posegom ali endoskopsko. V redkih primerih pustimo, da tujki pasirajo skozi prebavni trakt oziroma psu apliciramo emetik z namenom, da bi tujek izbruhal, vendar le pod pogojem, da zanesljivo ocenimo, da predmet pri iztisku ne more povzročiti poškodbe požiralnika (1,2).
Stanje spremenjenega apetita, ko ima žival nenavadno željo po zaužitju stvari oziroma predmetov, ki jih normalno ne zauživa, označujemo s pojmom alotriofagija. V angleški terminologiji se uporablja tudi izraz pica, ki izhaja iz latinskega imena za srako, ptico, ki je znana po svojih nekonvencionalnih prehranskih navadah. To stanje je opisano pri večini vrst domačih živali kot tudi pri ljudeh, glede na vrsto zaužite substance pa razlikujemo mnogo različic alotriofagije, npr. koprofagijo, geofagijo, trihofagijo itn. (3).
Kot vzroki za alotriofagijo se najpogosteje omenjajo pomanjkljiva prehrana, predvsem deficit mineralov, kot so kobalt, železo, cink in baker, in razne psihogene in kompulzivne motnje obnašanja (anksioznost, zdolgočasenost) (3). Med potencialne posredne vzroke tako spadajo tudi vsa stanja, ki povzročajo maldigestijo ali malabsorpcijo (npr. eksokrina insuficienca pankreasa, vnetja tankega črevesja, intestinalne novotvorbe) in polifagijo (endokrine motnje: hiperadrenokorticizem in diabetes mellitus) (4). Kljub temu, da je pica širok pojem, ki zajema kakršnokoli zaužitje nutritivno netipične substance, ga pri psih najpogosteje povezujemo z zaužitjem predmetov iz plastike, gume ali lesa, kamnov, kosov oblačil in podobnih materialov, medtem ko se koprofagija pogosto obravnava kot samostojen pojav (5). Pica ravno zato predstavlja pomemben dejavnik tveganja za razvoj ileusa, saj se tujek pogosto ustavi v gastrointestinalnem traktu, obstaja pa tudi nevarnost, da ga mehansko poškoduje, perforira in povzroči peritonitis. Kirurška odstranitev tujka je zato velikokrat neizogibna (5).
Alotriofagija se ob koprofagiji in ostalih bolj značilnih znakih (sivo-rumeno obarvano blato, pogostejše defeciranje, večja količina blata, flatulenca, bruhanje in kožni znaki) v literaturi omenja kot eden izmed spremljajočih kliničnih znakov eksokrinega obolenja trebušne slinavke (4,6). Alergija na hrano in netolerenca hrane se sicer ne omenjata neposredno kot možna etiološka dejavnika za nastop alotriofagije, vendar lahko obe bolezni glede na diferencialno diagnostiko kroničnih obolenj tankega črevesja ter sorodnost kliničnih znakov in možnih posledic s tistimi pri eksokrinem obolenju trebušne slinavke po principu analogije prav tako uvrstimo na ta seznam. Ob pojavu alotriofagije moramo namreč vedno posumiti na kronično obolenje tankega črevesja, saj je to stanje modificiranega apetita živali navedeno kot eden tipičnih znakov, ki kažejo na malabsorpcijo (ob driski, izgubljanju telesne teže in polifagiji z ali brez koprofagije) (7).
Najpogostejši vzrok za eksokrino insuficienco pankreasa (EPI) pri nemških ovčarjih je acinarna atrofija pankreasa, degenerativno obolenje, ki se deduje avtosomalno recesivno. Zmanjšano izločanje pankreasnih encimov, bikarbonatov in bakteriostatičnih peptidov vodi v maldigestijo, malabsorpcijo in bakterijsko preraščanje črevesja. Izborni diagnostični test eksokrine insuficience pankreasa je test imunoreaktivnosti serumskega tripsina. Pri psih moramo biti pozorni že na vrednosti, nižje od 5 µg/L (9). Diagnostični poskus z dodajanjem nadomestkov pakreasnih encimov v obrok je ob pozitivnem odgovoru na terapijo zanesljiv pokazatelj EPI. Od hematoloških parametrov se pri EPI omenjajo blago povišane vrednosti encimov ALT, AP in AST zaradi razvoja jetrne lipidoze (10).
Terapija EPI temelji na nadomeščanju pankreasnih encimov s komercialno dostopnimi preparati v obliki tablet, kapsul ali praška, hranjenju psa z lahko prebavljivo dieto z nizko vsebnostjo vlaknin in maščob ter dodajanju vitaminov, predvsem kobalamina. Bakterijsko preraščanje lahko uspešno zdravimo z metronidazolom (25 mg/kg/12h p/o), tilozinom (10 mg/kg/12h p/o) ali oksitetraciklinom (20 mg/kg/12h p/o) (6,9). V zadnjem času so mnenja glede hranjenja diete z nizko vsebnostjo maščob deljena, saj so nekateri avtorji mnenja, da lahko takšna dieta še poslabša asimilacijo maščob in vodi do pomanjkanja esencialnih maščobnih kislin ter v maščobah topnih vitaminov. Zato nekateri priporočajo celo dieto z visoko vsebnostjo maščob, ki naj bi spodbujala boljšo prebavljivost maščob, beljakovin in ogljikovih hitratov (6,9). Priporoča se hranjenje z več (vsaj dvema) manjšimi dnevnimi obroki, ki jim primešamo nadomestke pankreasnih encimov (9). Ker je eksokrina insuficienca trebušne slinavke večinoma povezana z ireverzibilno izgubo pankreasnega acinarnega tkiva, je popolna regeneracija izredno redka. Potrebno je doživljenjsko nadomeščanje encimov, nadzorovana dieta in kontroliranje telesne teže (11).
Preobčutljivost psov na hrano je nesezonsko, srbeče kožno obolenje, ki je povezano z zaužitjem določene substance, ki se nahaja v hrani. Lahko gre za pravo alergijsko reakcijo (tipa I, III ali IV) ali pa za netoleranco določene sestavine v hrani, pri čemer so znaki lahko identični (12). Ob kožnih znakih, ki so v veliki večini vedno prisotni, je pri psih, ki so preobčutljivi na hrano, vse pogostejši tudi pojav gastrointestinalnih simptomov, ki lahko zajemajo bruhanje, mukozno do hemoragično drisko, napet trebuh in flatulenco (13,14). Histološko se lahko gastroenteritis odraža kot eozinofilni gastroenterokolitis ali plazmocitno-limfocitni enterokolitis (13). Možno je, da se bolezen kaže samo v gastrointestinalni obliki, vendar pri zelo majhnem deležu obolelih psov (3%), sicer pa jo vedno spremlja srbeče kožno obolenje (15).
Lloyd (2006) razdeli skupino neugodnih reakcij na hrano (»adverse food reactions«) na imunološke (alergijske) in neimunološke. Neimunološke pa nadalje deli na netoleraco hrane, prehransko nepremišljenost (»dietary indiscretion«) in odklanjanje hrane (»food aversion«: psihološko izogibanje ali netoleranca). V skupino prehranske nepremišljenosti ob požrešnosti (»gluttony«) in mrhovinarstvu (»scavenging«) uvršča tudi alotriofagijo oz. pico. Za razliko od alergije na hrano je netoleranca hrane fiziološka reakcija na kemično sestavino hrane, ki je lahko metabolne, farmakološke ali idiosinkratične narave.
Edini zanesljiv diagnostični postopek potrjevanja oziroma izključevanja preobčutljivosti na hrano je poskus s hipoalergeno eliminacijsko dieto, ki naj traja vsaj 10-12 tednov. Ustrezno eliminacijsko dieto sestavimo na podlagi znanih podatkov o celotnem asortimanu hrane, ki jo je pes v svojem življenju že zaužil. Čeprav je zaradi zamudnosti priprave za nekatere lastnike nesprejemljiva, je v času eliminacijskega preizkusa najboljša doma pripravljena dieta. Kadar to ni mogoče, lahko enako dobre rezultate dajo komercialne hidrolizirane diete (14). Ugoden odziv na eliminacijsko dieto govori v prid diagnozi alergije na hrano, ki jo dokončno potrdimo z ugotovitvijo reakcije na izpostavitev prvotni dieti (provokacijska dieta)(16).
Razvoj alotriofagije v povezavi z eksokrinim obolenjem pankreasa ali netoleranco na hrano je pogojen s slabim izkoriščanjem hranilnih snovi zaradi kronične prizadetosti tankega črevesja kot posledice pomanjkanja prebavnih encimov, preobčutljivostne reakcije ali kombinacije obojega. Tako eksokrina insuficienca pankreasa kot preobčutljivost na hrano sta bolezni, katerih prognoza in terapija sta v veliki meri odvisna od upoštevanja navodil veterinarja in potrpežljivosti lastnikov, povezani pa sta tudi z razmeroma velikimi stroški zdravljenja (nadomestki encimov, doma pripravljena dieta). Obe bolezni pa sta ob ugodnem odzivu na terapijo povsem obvladljivi. Še posebej je prognoza ugodna pri preobčutljivosti na hrano v primeru, da s provokacijsko dieto identificiramo vrsto hrane, ki izzove patološko reakcijo. Alotriofagija pa postaja bolezenski pojav, ki mu zaradi dokaj enigmatične narave in potencialne nevarnosti ileusa na eni ter etiološke povezave s psihičnimi obolenji na drugi strani tako veterinarji kliniki kot behavioristi posvečajo vse več pozornosti.
Literatura
1. Capak D, Brkić A, Harapin I. Treatment of the foreign body induced occlusive ileus in dogs. Veterinaski arhiv 2001, 71(6): 345-359.
2. Nelson RW, Couto CG et al. Small Animal Internal Medicine. 3rd ed. St.Louis: Mosby, 2003: 423-4.
3. Firyal S. Pica (depraved appetite; allotriophagia) in domestic animals and man. Pakistan Vet J 2007, 27(4): 208-210.
4. Spielman B. Pica in Dogs. (http://www.petplace.com/dogs/pica-in-dogs/page1.aspx)
5. Hett S. Unusual eating habits in dogs and cats. (http://www.animalhumanesociety.org/webfm_send/55)
6. Simpson KW. The role of nutrition in the pathogenesis and the management of exocrine pancreatic disorders. In: Encyclopedia of canine clinical nutrition. Pibot P, Biourge V, Elliott D (eds.). pp.162-75.
7. German AJ. Investigating chronic gastrointestinal disease. In: Abstracts European Veterinary Conference Voorjaarsdagen 2008, pp.107-9.
8. Clark LA, Wahl JM, Steiner JM et al. Linkage analysis and gene expression profile of pancreatic acinar atrophy in the German Shepherd Dog. Mammalian Genome 2005, 16: 955-62.
9. Elliott DA. New developments in the dietary management of exocrine pancreatic insufficiency. Proceeding of the NAVC Orlando, Florida, 2005, pp.349-50.
10. Adamama-Moraitou KK, Rallis TS, Papazoglou LG et al. Liver biochemical and histopathological findings in dogs with experimentally induced exocrine pancreatic insufficiency. The Canadian Journal of Veterinary Research 2004, 68: 56-61.
11. Steiner JM. How I treat exocrine pancreatic insufficiency. In: Proceedings of the 33rd World Small Animal Veterinary Congress Dublin, Ireland, 2008, p.19.
12. Scott DW, Miller WH, Griffin CE. Small Animal Dermatology. 6th ed. Philadelphia: Saunders, 2001: 574-624.
13. Lieb MS, August JR. Food hypersensitivity. In: Ettinger SJ et al. Textbook of Veterinary Internal Medicine. 3rd ed. Philadelphia: Saunders, 1989: 194-7.
14. Lloyd D. Diagnosis and management of adverse food reactions in the dog. In: Proceedings of the World Congress WSAVA/FECAVA/CSAVA 2006, 232-5.
15. Case LP, Carey DP, Hirakawa DA. Canine and feline nutrition. St.Louis: Mosby, 1995: 382-8.
16. Kotnik T, Kovše M. Atopija in alergija na hrano pri psu. In: Zbornik referatov XX. simpozija o aktualnih boleznih malih živali 2007, pp.43-6.
Evaluation of the effect of allergen-specific immunotherapy in atopic dogs using the CADESI-03 scoring system: a methylprednisolone controlled clinical study
Martin Kovše1, Petra Zrimšek2, and Tina Kotnik3*
1VP Slovenj Gradec, Veterinarska postaja d.o.o., Slovenj Gradec, Slovenia
2Clinic for Reproduction and Horses, Veterinary Faculty, University of Ljubljana, Ljubljana, Slovenia
3Clinic for Small Animal Medicine and Surgery, Veterinary Faculty, University of Ljubljana, Ljubljana, Slovenia
ABSTRACT: Allergen-specific immunotherapy (ASIT) is a method of specific treatment of atopic dermatitis (AD) which has been used for years in human and veterinary medicine. It is empirically known to be effective in dogs with AD, however, its true effectiveness still seems controversial due to insufficient evidence derived from controlled studies. The purpose of this study was to compare the results of an 8-month ASIT with 2-month symptomatic methylprednisolone treatment in dogs with AD. The third version of Canine Atopic Dermatitis Extent and Severity Index (CADESI-03) was used for the first time for objective evaluation of ASIT efficacy in dogs. 11 atopic dogs, older than 6 months, of various breeds and both sexes, were included in the study. Each dog was initially treated with methylprednisolone over a period of 2 months. After a washout period of 1 month, conventional ASIT with subcutaneous allergen injections was initiated and continued for the next 8 months. CADESI-03 scores were evaluated at regular monthly control visits. In both groups, ≥50% reduction of CADESI-03 score from baseline was recorded in 4/11 dogs (36,4%). A significant effect of ASIT was recorded after 6 months of therapy (P = 0.032). Thus, at least a period of 6 months is recommended before assessing treatment efficacy of ASIT. Methylprednisolone proved to be more efficient in controlling pruritus than ASIT. No remarkable changes in blood biochemical parameters were observed in either group. The results of our study suggest that the effect of 8-month ASIT in dogs with AD is comparable to that of 2-month therapy with methylprednisolone. The obvious safety of long-term ASIT additionally supports the more frequent use of this specific therapy in the treatment of canine AD.
*Corresponding author: Tina Kotnik, assistant professor, PhD, DVM, Veterinary Faculty, University of Ljubljana, Gerbičeva 60, 1000 Ljubljana, Slovenia, Phone: +386 1 4779 284; Fax: +386 1 4779 349; E-mail: tina.kotnik@vf.uni-lj.si
Published by VETERINARSKI ARHIV 82 (3), 251-264, 2012 ©
Read more:
http://www.vef.unizg.hr/vetarhiv/papers/2012-82-3-3.pdf
Pomen zgodnjega in sistematičnega odkrivanja bolezni v veterinarski medicini
Martin Kovše, dr.vet.med., VP Slovenj Gradec ©
Za potrditev diagnoze v veterinarski medicini pogosto ne zadostujeta zgolj podrobna anamneza in klinični pregled psa. Omenjena diagnostična koraka, še posebej izčrpen pogovor veterinarja z lastnikom psa, resda predstavljata neizpodbiten temelj vsakega veterinarsko-kliničnega procesa, hkrati pa tudi izhodišče, ki veterinarju omogoča kritičen premislek o nadaljnjem diagnostičnem postopku oziroma o potrebi po dodatnih laboratorijskih preiskavah, ki mu bodo olajšale postavitev diagnoze. Laboratorijske preiskave krvi, urina in ostalih telesnih tkiv, pa niso le dodana vrednost pri diagnostiki bolezni, temveč imajo tudi individualno velik pomen pri rednem kronološkem spremljanju vrednosti osnovnih fizioloških parametrov navidez zdravega organizma, za kar pa se v veterinarski medicini (na žalost) zaenkrat še (pre)redko uporabljajo.
Postavimo se v kožo popolnoma povprečnega človeka s popolnoma povprečno skrbjo in interesom za lastno zdravje, ki od prvega razreda osnovne šole in nato skozi vse nadaljnje faze izobraževalnega in zaposlitvenega procesa redno, v povprečju vsaki dve leti obiskuje sistematske, preventivne, morda tudi menedžerske in ostale, takšne in drugačne zdravstvene preglede, katerih namen je jasen: spremljanje razvoja, kontrola osnovnih kliničnih izvidov, zagotavljanje obveznih cepljenj, osveščanje o zdravem načinu življenja in – morda najpomembneje – zgodnje odkrivanje in po potrebi tudi zdravljenje morebitnih bolezni in anomalij. Kaj se na takšnih sistematskih pregledih počne, je znano: najprej obvezno tehtanje in merjenje višine, pogovor z zdravnikom in klinični pregled, nato pregled osnovne krvne slike, preiskave urina, po potrebi še obisk zobozdravnika itd. Vse z namenom zagotavljanja osnovnega osebnega in javnega zdravstvenega varstva v prijazni in socialni državi.
Če bi torej povprečnega psa postavili v vlogo povprečnega človeka in bi mu želeli zagotoviti primerljivo frekventno spremljanje zdravstvenega stanja, bi ga morali – glede na sorazmerno krajšo življenjsko dobo – na podoben sistematični pregled v veterinarsko ambulanto pripeljati približno vsakih 6 mesecev. Veterinarji, ki delamo na področju zdravstvenega varstva malih živali, spodbujamo lastnike psov, naj tak sistematični pregled opravijo vsaj enkrat letno, pri starejših in obolelih živalih pa po potrebi tudi bolj pogosto, saj je to nujno za spremljanje kvalitete življenja, napredovanja bolezni in učinkovitosti terapije. Nekateri odgovorni lastniki psov te nasvete upoštevajo, še vedno pa prevlada splošni vtis, da imetniki psov nekoliko podcenjujejo pomen preventivnih in kontrolnih obiskov pri veterinarju. Zavedati se je potrebno, da ima pozen obisk veterinarja zaradi dolgotrajne in napredujoče akutne ali kronične bolezni pogosto za posledico agresivnejšo terapijo (ki je pogosto povezana tudi z večjim obsegom možnih neželenih stranskih učinkov) in nemalokrat tudi slabšo prognozo bolezni. V Sloveniji je sicer za osnovno spremljanje zdravstvenega stanja psov delno poskrbljeno z obveznim rednim letnim cepljenjem psov proti steklini, v ceno katerega sta vključena tudi pregled psa in odprava črevesnih zajedavcev, velikokrat pa moramo lastnikom svetovati dodatne diagnostične preiskave. Razlogi, zaradi katerih so lastniki do takšnih preiskav zadržani, veterinarji pa se jih premalo poslužujemo, so vzajemni: na eni strani je lastnike psov zaradi svojstvenih predstav morda nekoliko strah finančnega vložka (čeprav so stroški laboratorijskih preiskav večinoma nižji od primerljivih storitev v humani medicini), čakanja na izvide in invazivnosti jemanja vzorca ter morebitne bolečine, ki jo bo morda njihov ljubljenček čutil pri posegu, na drugi strani pa morda tudi veterinarji svojim strankam ne zmoremo najbolje argumentirati potrebe po dodatnih laboratorijskih testih ter predstaviti njihove preprostosti in dostopnosti. Bolje opremljene ambulante za male živali namreč premorejo sodobno laboratorijsko opremo, ki omogoča delo z majhno količino neinvazivno in neboleče odvzetega vzorca, izjemno hitre rezultate in relativno cenovno dostopnost. V nadaljevanju bodo na kratko predstavljene bistvene laboratorijske preiskave, ki se jih veterinarji poslužujemo pri svojem delu s psi.
Preiskave krvi. Krvne ali hematološke preiskave so med najpogosteje opravljanimi laboratorijskimi preiskavami v veterinarski medicini. Psu se kri jemlje večinoma iz vene cephalice antebrachii na sprednjem delu podlahti, lahko pa tudi iz v. saphene na zadnji okočini ali iz vratne v. jugularis. Pred odvzemom krvi veterinar ali veterinarski pomočnik na mestu odvzema postriže dlako in mesto razkuži. Krvna slika ali hemogram je izvid koncentracije, razmerja in morfoloških značilnosti krvnih celic (eritrocitov, levkocitov in trombocitov) ter koncentracije hemoglobina. Ločimo rdečo krvno sliko, ki se nanaša na rdeče krvne celice oz. eritrocite in hemoglobin, ter belo krvno sliko, ki se nanaša na bele krvne celice oz. levkocite ali t.i. obrambne celice organizma. Diferencialna bela krvna slika prikaže razmerje med različnimi tipi levkocitov in na ta način služi pri kategorizaciji vnetnih procesov. S hemogramom se torej dokazuje predvsem anemijo (slabokrvnost), dehidracijo, vnetje in motnje v strjevanju krvi. Biokemijske preiskave krvi oz. seruma se uporabljajo za spremljanje funkcije posameznih organov, npr. jeter, ledvic in trebušne slinavke. V ta namen se v serumu določajo koncentracije nekaterih encimov (npr. alkalne fosfataze in alanin aminotransferaze), kreatinina, sečnine, beljakovin, bilirubina, glukoze itn. S plinsko analizo krvi ugotavljamo razmerje med elektroliti, plini ter acido-bazično ravnovesje v krvi. Izmed hormonskih krvnih testov se najpogosteje uporabljata določanje hormonov ščitnice (ob sumu na hipotiroidizem, ki velja za najpogostejše endokrino obolenje psov) in progesterona (za določanje optimalnega časa parjenja psice). Naj ne pozabimo niti na krvne alergijske teste, ki jih opravljajo specializirani laboratoriji v tujini, in na podlagi katerih lahko laboratoriji izdelajo tudi hiposenzibilizacijsko vakcino za specifično zdravljenje atopičnega dermatitisa pri psih. Že dolgo so na tržišču tudi hitri testi za določanje okužbe z nekaterimi infekcijskimi boleznimi, kot so npr. anaplazmoza, borelioza, erlihioza in dirofilarioza. V primeru, da bodo veterinarja zanimale morfološke značilnosti krvnih celic in potrditev suma na intracelularne zajedavce (npr. Babesia ) bo opravil tudi mikroskopski pregled krvnega razmaza. Najbolje je, da je pes odvzemom krvi tešč vsaj 8 ur, razen v primeru, da veterinar lastniku poda drugačna navodila.
Preiskave urina. Urin je odličen indikator številnih presnovnih in s tem tudi patoloških procesov v organizmu, zato spada analiza urina med najpomembnejše in najbolj nepogrešljive rutinske laboratorijske diagnostične metode tudi v veterinarski medicini. Nasploh se je razvoj laboratorijske medicine začel prav z analizo urina. Psu lahko naključni vzorec urina odvzame že sam lastnik, tako da ga na sprehodu, ko pes urinira, ujame v čisto (najbolje sterilno) posodo. Ujet urin je potrebno na preiskavo v veterinarsko ambulanto dostaviti najkasneje v roku ene ure, v nasprotnem primeru ga je potrebno hraniti v hladilniku, vendar ne dlje kot 24 ur. Zelo priporočljivo je torej, da lastnik psa vzorec urina prinese kar s seboj, ko pripelje psa na pregled v veterinarsko ambulanto, še posebej v primerih, ko sumi na težave s sečili (npr. krvav urin, boleče in pogosto uriniranje). Veterinar lahko sicer urin psu odvzame tudi z ročnim stiskanjem, kateterizacijo ali punkcijo sečnega mehurja. Urin veterinar v prvi fazi oceni organoleptično na podlagi barve in vonja. Normalen pasji urin je jantarno rumene barve in ima značilen kiselkast vonj. Na barvo in vonj urina vplivajo prehrana, nekatera zdravila in bolezenska stanja. Biokemijsko preiskavo urina se opravi s testnim trakom, s katerim se dokazuje prisotnost glukoze, ketonov, žolčnih barvil, nitritov, levkocitov in krvi v urinu. S testnim trakom se lahko določita tudi pH in specifična teža urina. Za zgodnje ugotavljanje ledvične odpovedi je pomembno tudi ugotavljanje razmerja med proteini in kreatininom v urinu. Z mikroskopskim pregledom urinskega sedimenta se določa prisotnost urinskih kristalov in cilindrov, epitelnih celic ter eritrocitov in levkocitov. Po potrebi se lahko veterinar odloči tudi za mikrobiološko preiskavo urina (identifikacija specifičnega povzročitelja vnetja sečil). Preiskave urina so preproste in hitre ter nepogrešljive pri diagnostiki metabolnih bolezni (npr. sladkorna bolezen), vnetja sečil in pri tipizaciji sečnih kamnov.
Citološke preiskave. Citološka preiskava je mikroskopka preiskava celic oz. tkiva, ki ga veterinar odvzame z namenom natančnejše determinacije patološkega ali fiziološkega procesa v organizmu psa. Rutinsko se najpogosteje uporablja citološka preiskava obarvanega razmaza brisa kože ali zunanjega sluhovoda, ki veterinarju pomaga pri tipizaciji narave in povzročitelja vnetnega procesa. Na podlagi tega, ali gre za primarno bakterijsko, glivično, kombinirano vnetje ali vnetje alergijske narave, predpiše tudi ustrezno lokalno ali sistemsko terapijo. Znana je tudi citološka preiskava nožničnega brisa pri psici z namenom določitve optimalnega časa parjenja na podlagi citoloških sprememb vaginalne sluznice v času gonitve. Vzorec spremenjenega tkiva (npr. vnetne ali tumorske spremembe na koži, v ustni votlini itd.) lahko veterinar odvzame s tankoigelno aspiracijsko biopsijo, vzorec pa pregleda sam ali ga pošlje na specialistično citološko preiskavo, s čimer se lahko določi narava patološkega procesa in postavi diagnoza.
Parazitološke preiskave. V primeru, da ima vaš pes težave zaradi driske, bruhanja, hujšanja ali zaostajanja v rasti, vam bo veterinar morda predlagal parazitološko preiskavo blata. Sicer velja pravilo, da preventivno zadostuje, če psu odpravljamo notranje zajedavce 3 do 4-krat letno, ob močnejših infestacijah s črevesnimi paraziti (glistami in trakuljami) pa takšen režim terapije ne zadostuje in je potrebna nekajdnevna terapija s primernimi zdravili. Na tržišču je veliko antiparazitikov, ki se med seboj razlikujejo po spektru delovanja, zato je najbolje, da se o njihovi uporabi posvetujete z veterinarjem. Veterinar se bo za parazitološko preiskavo odločil tudi v primeru suma na prisotnost kožnih zajedavcev, zlasti garjavcev oz. pršic (Sarcoptes, Demodex, Cheyletiella). V tem primeru bo z roba spremembe odvzel kožni ostružek in ga mikroskopsko pregledal.
Večina omenjenih laboratorijskih postopkov, vključno z odvzemom vzorcev za analizo, je enostavnih in na voljo pri osebnem veterinarju. Tudi v veterinarski medicini je ključnega pomena zgodnje odkrivanje bolezni, kar še posebej velja za bolezni srca in ožilja, debelost, bolezni ledvic, presnovne in hormonske bolezni in rakasta obolenja. Veterinarska medicina tako kot vsaka znanost napreduje, po eni strani teži h kompleksnosti in interdisciplinarnosti, po drugi strani pa so prav kompleksnost, inovativnost in širina diagnostičnih možnosti tisti dejavniki, ki tako veterinarju kot lastniku psa olajšajo pot do diagnoze in optimalne terapije. In kar je najpomembneje – tisti, ki na račun tega največ pridobijo, so zagotovo psi. Veterinarjeva strokovna dolžnost je, da se na podlagi izčrpne anamneze in kliničnega pregleda psa racionalno odloči, katere dodatne diagnostične postopke bo lastniku predlagal, etična obveza odgovornega lastnika psa pa bi morala biti, da tudi psu, ki mu na prvi pogled nič ne manjka, občasno privošči kak menedžerski veterinarski pregled.
Na VP Slovenj Gradec imamo za laboratorijsko diagnostiko krvi in urina na voljo sodobno diagnostično opremo IDEXX VetLab® Station, v primeru specialnih seroloških in patohistoloških preiskav pa sodelujemo s priznanimi veterinarskimi laboratoriji v tujini.
Za naročila in dodatne informacije glede pregledov vaših hišnih ljubljencev pokličite na
02 88 12 302.
© VP Slovenj Gradec 2010-17 | oblikovanje www.28vitamin.com | izvedba www.vegatop.si